Petek, 8. maj 2020, ob 8-h zjutraj

Danes je v Sloveniji uradno razglašeno, da epidemije Corona virusa ni več. Jupi!

S kolegicami in kolegi v Društvu regionalnih turističnih vodnikov Argos smo se na novo normalnost pripravljali že prejšnji petek, ko sem za člane društva organiziral kolesarski potep po najjužneje ležečem nižinskem visokem barju v Evropi – Ljubljanskem barju.

Kolesarski izlet je potekal po korona standardih. Vseh 10 udeležencev izleta je upoštevalo najmanjšo medsebojno oddaljenost vsaj meter in pol, klasično rokovanje smo preskočili in udobna vožnja s kolesom nam je omogočala uživanje na svežem zraku.

Ob osmih zjutraj smo se zbrali na južnem delu Ljubljane, v Trnovem, kjer smo izpred Trnovske cerkve in slavnega ter unikatnega Plečnikovega mostu svetega Janeza Krstnika zapeljali proti prostranim travnikom barja.

Sprva smo se vozili kar po Poti spominov in tovarištva, ki je speljana po trasi bodeče žice, ki je Ljubljano v začetku II. svetovne vojne spremenila v neke vrste koncentracijsko taborišče. Danes je to izjemno priljubljena pot med prebivalci Ljubljane, saj ponuja hiter in udoben stik z naravo.

Po nekaj kilometrih smo zavili proti severnim obronkom močvirnatega sveta. Opazovali smo race mlakarice, srne, kanje, jate škorcev, poslušali petje slavca in imeli smo srečo, da smo lahko opazovali redkega gnezdilca na barju, pribo. Le še približno 100 parov teh redkih ptic gnezdi danes na 150 km2 velikem območju med Vrhniko, Škofljico, Igom in Brezovico. Priba je velika kot vrana, najbolj značilen pa je njen svatbeni let in nezemeljsko oglašanje. Včasih je bila priba zelo cenjena lovna ptica in pod Trančo – na tržnici z divjimi pticami, so jo tudi prodajali.

Na približno 3 ure dolgem kolesarskem raziskovanju asfaltnih in makadamskih poti smo prevozili okoli 18 kilometrov. Na koncu smo si privoščili zasluženo pijačo, tam pa se je že porodila ideja za naš naslednji izlet – nočni pohod na Šmarno goro.

Napisal: Mitja Gruden
Foto: Janez Virant