Na čudovit jesenski dan, 11. septembra 2018, se je nekaj članov društva ARGOS odpravilo na strokovno ekskurzijo na Sečoveljske soline. Namen je bil podrobneje spoznati solinarstvo in sam postopek pridobivanja soli.

Na Sečoveljskih solinah še vedno ohranjajo 700-letno tradicijo solinarstva, sol žanjejo kot nekoč, samo z uporabo lesenih orodij. To je naša naravna in kulturna dediščina, ki je omogočila razcvet naših obalnih mest v času Beneške republike. Stara pregovora pravita: Piran xe fato de sal (Piran je nastal iz soli) in Sol je morje, ki se ni moglo vrniti v nebo.

Petola je osnova solnih solin, ki preprečuje soli mešanje z morskim blatom na dnu kristalizacijskega bazena, deluje pa tudi kot filter. Petola je nekaj mm debela umetno gojena plast alg, bakterij, sadre in mineralov, ki omogoča, da sol ostane tako bela in čista.

Po ogledu sodobnega muzeja na severni strani rezervata, imenovanega Lera, smo šli še na južno stran, imenovano Fontaniggie. Avtomobile smo pustili tik ob državni meji z Republiko Hrvaško in se odločili, da bomo kolesarili do muzeja solinarstva. Naša pot je trajala precej dlje kot običajno, saj smo uživali v naravi, ki nas je obdajala: solni bazeni, ruševine solinarskih hiš, mostički, kanali, nasipi, okoliški griči in prostoživeče ptice.

To je bilo tudi odlično mesto za fotografiranje, klepetanje in druženje v sproščujočem okolju.

Nato smo v muzeju raziskovali solinarjevo hišo. Na prvem nadstropju je bilo solinarjevo stanovanje, pritličje pa je bilo namenjeno skladišču za shranjevanje soli. Za hišo pa je krušna peč.

Navdušeni smo bili tudi nad izlivom reke Dragonje, kjer smo videli ostanke stare carinske postaje. Prijetno nas je presenetilo zelo pristno in avtentično doživetje.

To zanimivo, predvsem pa  izobraževalno ekskurzijo smo zaključili s kosilom v Luciji in obiskom Seče s čudovitim razgledom na 650 ha solin. Seveda ni šlo brez dobre skodelice kave in kozarca domačega soka.

Zapisala: Mihaela Rupnik